Omemba: Lela B. Njatin

»Ubesedene podobe in upodobljene besede ... Dvojina, dvojnost opazovanja, dvoumnost in preprostost, prostranost in čistost sklaplja besedilo s sliko, fotografijo razpre z zadrgo, odpre z gumbi in jo spusti ujeti čas v zgodbi, v tistem neskončnem prostoru, v katerem se obzorji stakneta.«

»kaj/kar beseda prispeva k fotografiji, kaj/kar fotografija prispeva k besedi«

»Njuna vizualno-besedna umetnost je izrazno subtilna in večpomenska: včasih besede potegnejo podobo v melodijo, drugič podoba pritegne besede v ritem. Vzajemnost obeh elementov in interakcija z ostalimi vplivi v prostoru, kjer so njuna dela nameščena, odzvanja v zvočno-vizualni harmoniji, ki jo sestavljamo s svojo prisotnostjo.«

»Puhtelo je, polno vonja po Angeli. In vendar je bil to vonj praznine.«

»Tkivo mojih konceptov ni bilo abstraktno.«

»Poleti se je svetloba, ki je vstala izza Samskega bloka na vzhodu, usločila čezenj na osrednji trg mesta kot velikanski žgoči jezik sonca.«

»Angela je obljuba celote.«

»Moj spomin na Kočevje je brez nostalgije in brez domotožja, ker se v njem kot spojišču časov odsotnost spreminja v prisotnost v Angelinem naročju kot domu brez imenovane lokacije.«

»O taboriščih se takrat ni govorilo; Samski blok naj bi fantazmagorično pričal o tem, da obstajajo.«

»Kot mi nismo le podobe, smo ljudje.«

»Oni so tisti, ki iz nje naredijo sebi lasten pomen. In potem je seveda tu beseda in predvsem njena polnost oz. praznost, njen pomen.«

»Zamahuje proti tistim, ki v sotočju vpijejo pridi zgini ostani, skrbi jo le to, če bo ljubav poklicala.«

»Ljubav reče greva.«

»Posluša ga relativno mlada posameznica, umetnica, samozaposlena v kulturi. Znajde se v na videz mirnem in lepem prostoru, v katerem sliši predvsem ksenofobijo, telesne fašizme. Govora je o blaginji, medtem ko sama doživlja revščino.«

»Lirski subjekt nenehno lebdi in se umika, je stalno prisoten, je dober opazovalec in dobro ubesedi najmanjše detajle tako iz vsakdanjega življenja kot iz večnih tem, kot je eksistencialna stiska.«

»Tkivo romana je nizanje ekspresivnih podob z refleksivno dimenzijo. V njem so enako realne podobe iz življenja, filma, knjig in kulturne dediščine.«

»Iz dejanskih sanj in pesniških fiktivnih sanj. V njih nastopajo resnične osebe, v glavnem iz literarnega sveta, ki so mi prekrižale pot.«